Camino del Norte 100&1 zgodba / Comillas – Colombres

04.06.2014

28,5 km

41

Mirno jutro in ruska ruleta. Ker je bil albergue zaseden, nam je prijazna gostiteljica priskrbela prenočišče v enem od privatnih penzionov. Ta čas, ko smo čakali novega gostitelja, da pride po nas, smo se imeli priložnost pozdraviti z znanimi obrazi. Konec dne pa nam je postregel še z večerjo na plaži, ki nam je prinesla modro noč, sijočo luno in miren spanec.

Začeti dan na Caminu brez jutranje kave je skoraj tako nepredstavljivo, kot Camino brez bolečih nog in sem ter tja kakšnim žuljem. Zato se je miren spanec podaljšal v spokojno jutranjo kavo in pisanje, vsak svojega dnevnika, spodaj v mestu. Popolno jutro v mestu Drakul. Brez naglice, kot da smo naredili že vse, kar smo se ta dan namenili narediti. V zraku ni viselo nič! Prijetno smo poklepetali s kalifornijskim parom, kateremu se je ravno tega dne, na poti, pridružil sin. Še nekaj domačinov je, tako kot mi, uživalo v svoji jutranji kavi in nihče ni opazil, kako je vsak naš gib skrbno zabeležen.

Par oči, ki je beležil naše premikanje, je pripadal gospodični iz Venezuele, ki jo je naš odhod izstrelil izza mize, kjer je sedela, direktno v nas. Prosila nas je, ali lahko hodi z nami. V tistem trenutku verjetno ni niti slutila, v kakšno avantura se spušča, mi pa tudi ne. Nihče od nas ni imel težave sprejeti medse novega družinskega člana. Tako ali tako smo bili na Caminu vsak zase, le hodili smo skupaj. Nismo pa dobili le nove sorodnice, dobili smo tudi zrcalo z odsevom naše lastne tolerance in tudi ona ni dobila samo nove »družine«, v njenem darilu se je skrival zmenek s strahom na osem oči. In koga je v resnici zadel naboj?

____________________________

42

Restavracija z razgledom. Tega mi, po vsej verjetnosti, ne bi bilo potrebno zapisati še enkrat, a glede na dogodek, si bom dovolila ponoviti nekaj besed. Peregrin, ki ima za seboj več kot  sto in nekaj kilometrov ni videti preveč čist. Marsikdo si je našel tudi že kakšno ukrivljeno leseno palico in po možnosti na svojem nahrbtniku suši spodnje perilo.

Prvi dan hoje z gospodično iz Venezuele, je med drugim prinesel tudi razigrano hojo po plaži. Takrat še nihče od nas ni vedel, kaj nam bo prinesel čas, ki ga bomo preživeli skupaj. Medse smo jo sprejeli kot enakopravno članico družine. Vsi trije smo zato vljudno privolili, da pojemo kosilo v restavraciji, ki so ji jo priporočili njeni madridski prijatelji.

Vedno bolj lačni in vedno manj vljudni smo ji sledili še sto metrov in novih sto metrov in še…, pri iskanju te skrivnostne restavracije. In ko smo končno obstali pred njo, smo istočasno obstali tudi pred dilemo. Na koncu smo si poravnali nahrbtnike, si na obraz nadeli najbolj samovšečno masko in se samozavestno odpravili v restavracijo. Pri svojih najbolj prestižnih vinih so imeli zapisane petmestne številke. Na terasi tik nad morsko gladino pa je vetrič nežno plesal okoli naše mize in nam kuštral lase. Postregli so nam špinačno solato, za gospodično iz Venezuele, in hamburgerje z zelenjavnim čipsom za nas tri. K jedači nam je bila postrežena voda vredna, več velikih clar.

Predstava je bila brezhibna, vse vloge odigrane brez vsake najmanjše napake. Kot, da je to najbolj običajna stvar. Nič posebnega, naša dnevna rutina.

____________________________

43

Kako nekomu poveš, da ti ni tako ime? Tudi tega verjetno ni potrebno poudarjati ali
razlagati, da nismo prespali v albergu, v katerem smo nameravali. Prespali smo v nekem penzionu ob poti, nekaj kilometrov bližje Santiagu, kot smo sprva nameravali. Smo pa uspeli razrešiti zaplet z imenom.

Sicer, po kosilu, tudi rumene puščice nekako niso več želele najbolj sodelovati z nami. Morda se celo spomnim odseka, na katerem so nas zapustile. Usmerile so nas, oziroma težava je bila bolj v tem, da so nas nehale usmerjati. Vzpon, ki smo ga naredili, ni pripomogel k dvigu nekoliko oslabljene morale, jo je pa zato dvignil primerek muzejskega traktorja, ki smo ga našli na poti. Fotošuting, ki smo ga morali narediti z njim, je v nas prebudil optimizem, da se bomo, slej ko prej, ponovno pridružili prvotnemu Caminu. Trajaol je vse do srečanja z dvema domačinoma, ki sta nas poslala po isti poti nazaj. Bojda se ta pot nikakor, nikoli in na nobeni točki ne sreča s Caminom.

In če so se okoli nas začele gnesti situacije, ki nam niso bile ravno po godu, je pozno popoldne le prineslo še eno dobro stvar. Christina je končno ugotovila, da je Jamie, kakor ga je klicala, v bistvu Corey. Po dveh dneh skupne hoje, se je celo meni zazdelo, da ga kliče z drugim imenom. Vendar bi to lahko bila tudi kakšna njuna fora, ki sem jo zamudila in v meni ni vzbudila dovolj radovednosti, da bi ugotovila, kaj je res. Pa ni bila. In res je, če napake ne odpraviš takoj in zraven želiš biti še prijazen, ti skoraj ne preostane drugega, kot da si pri odpravljanju le-te pomagaš z veliko kreativnosti. Camino je vsekakor več kot primeren za treniranje tovrstne kreativnosti. Vsak dan znova se ponudi priložnost, da se lahko komu predstaviš. Corey je te priložnosti običajno izkoristil z glasno izrečenim svojim imenom, sploh kadar je bila v bližini Christina. Tudi svoje osebne dokumente in plačilne kartice, kjer so bila zapisana naša imena, smo si imeli priložnost pokazati. Kar ni nič neobičajnega, saj prihajamo iz tako različnih dežel in kultur. In trud se je to popoldne končno poplačal! Christina je, z nekaj zunanje pomoči, Jamie-a le začela klicati z njegovim pravim imenom.

Vse do konca našega druženja, pa je z nami ostal tudi Jami. Vsakič, ko naju je Corey iz neznanih in nama neopravičljivih razlogov dal na ignor, sva potem poskusili srečo še pri Jamie-ju. 

_____________328,5 km_______________