Camino del norte 100&1 zgodba / Viles – Soto de Luina

11.07.2014

39 km

62

Vedno bljižje.

Tuna party. Res je, da smo se to jutro pripravljali na maratonsko dolgo etapo, a če me spomin ne vara, je bila za maratonski zajtrk kriva prazna shramba. Ostala je samo še tuna in surove testenine. Tako naju je s Christino, na ta maratonski dan, zjutraj Corey presenetil zajtrkom. Makaroni s tuno.

Tuna zjutraj s testeninami, tuna opoldne s kruhom, tuna na pečini, tuna... Tuna vsakič, ko se je shramba spraznila. Sicer ne vem, če smo jo zares tolikokrat jedli, kolikokrat smo jo omenjali, ni bilo dneva, da ne bi bila z nami vsaj v duhu. Vsekakor pa je bila vsak dan v nahrbtniku.

Po tem maratonskem zajtrku, pripravljenem v mikrovalovki, smo končno poiskali tudi bankomat. Na pošti smo se poslovili še od Christininih čevljev in za konec nakupili špezo. Saj veste, dan brez tune v nahrbtniku bi lahko postal kot Camino brez žulja. Malo dolgočasen.

____________________________

63

Počitek na cesti. To je trenutek, ki se je globoko zasidral v moj spomin. Zakaj? Morda,

ker je bilo v njem nekaj tako iskrenega, spontanega in neponovljivega.

Popoldne se je že začelo poslavljati, ko so naše noge začele prepoznavati vsako, še tako majhno prepreko pod nogami. Bila je čisto navadna, asfaltna cesta, ki se je v danem trenutku samo za nas spremenila v najudobnejše počivališče. Nahrbtniki, ki so popadali po cesti, so se v stiku z njo spremenili v udobne naslonjače. Vlogo radijskega oddajnika, ki je oddajal prijetno glasbo, je prevzel telefon.

Popolnosti trenutka ni moglo pokvariti niti dejstvo, da nismo vedeli kje smo in še manj koliko smo oddaljeni od cilja. Le beli oblaki visoko nad našimi glavami so se podili, kot da tekmujejo za zadnje postelje v albergu.

________________________

64

Soto de »Luna«. Tečno je, ko podplati čutijo vsak, še tako droben pesek, ki jim prekriža pot. Ti ne veš  kje si, ne kaj je pred tabo, ura pa počasi že kliče k počitku. Točno deset do desete zvečer sva S Christino prestregli Coreya, ki nama je s čelko v roki hitel na pomoč. Drug drugega smo se razveselili, on naju, ker je dobil še zadnje tri postelje v albergue in midve njega, ker je bila reševalna akcija kratka. Ujeli smo se tik pred vstopom v bar. Moje veselje so povečali še znani obrazi, ki so me pozdravljali izza svojih sorbes. To so bili obrazi, ki sem jih izgubila v Gerniki.

Ura je odbila polnoč ...

Veseli zaradi vsega smo se zataknili za check-in pultom. Najprej z eno claro in enim čipsom in potem še… in smejali smo se dogodkom, ki so pospremili naš dan. Predvsem pa je bilo veselje namenjeno temu, da smo uspeli! Ura je odbila ravno polnoč, ko smo se znašli na glavnem trgu. Vse odkar smo zapustili lokal nama je Coray vztrajno, vse do alberguea ponavljal navodila kako naj se obnašava, ko prispemo v njega. Ob prispetju sva se na vso moč trudili upoštevati njegova navodila in biti povsem neslišni v tisti ogromni, stari, akustični bolnišnici. Ravno toliko, kot sva se zjutraj trudili biti nevidni. Budilka, ki je od zgodnjega jutra vztrajno klicala k novemu začetku, se je oglašala iz našega dela sobe.

Ta večer in ta dan smo v mnogih pogledih prekosili sami sebe. In če bi obstajal kodeks o primernem obnašanju Peregrinov, bi se morda celo lahko zgodilo, da nas izključijo. A če bi kdo zapisoval plemenita dejanja, ki so se zgodila v tistem dnevu, bi se med zapisi zagotovo našel tudi ta, »Dne, 11.07.2014, je Peregrin Corey, kljub težavam s koleni zbral dovolj volje in moči, da je odhitel naprej in priskrbel varno zatočišče dvema utrujenima Peregrinama!«.

_____________457,8 km_______________

Do jutri!