Camino del norte 100&1 zgodba / San Esteban de Leces – Sebrayo

08.07.2014

26,2 km

53

Hihon / Gigon al' karkoli že pač je. Sedemnajsti dan na poti in mislim, da je to prvi in edini dan, ko se s poti ne spomnim ničesar. Tudi fotografije ne prikličejo spominov. Izgubil se je samo dan, večer pa je še kako dobro posnet in na varnem arhiviran v spominu.

Zdaj smo že ujeli svoj ritem, ki smo ga bolj ali manj delili z istimi obrazi. V Sebrayu smo celo ponovno ujeli oba izgubljena Poljaka. Tempo je navkljub vsemu ostajal enak, vedno med zadnjimi. Tudi tokrat. Tik pred nami so zapolnili vse spalne kapacitete. Za nas so morali sprostiti rezerve in morali smo, kot izobčenci, spati v zgornjem nadstropju, v svoji lastni sobi z navadnimi posteljami.

Na tej točki je svoj ritem ujela tudi moja španščina. Lahko se pohvalim, da sem z vsakim dnem bila bolj ponosna na njo. Skoraj nikoli več nisem okamnela, ko me je kdo nagovoril z njo. Iz neznanega razloga sem se ta večer v svojih španskih čevljih počutila še posebej udobno. In zapletla sem se v pogovor o »vremenu«, medtem ko sem v kuhinji čakala na prazen lonec, da smo si lahko skuhali večerjo . Že samo to mi je dvignilo samozavest, da sem razumela, kaj me Peregrina sprašuje. Na vrsto je prišlo klasično vprašanje, »Do kam jutri?«. In odgovor na vprašanje je bil zelo preprost, vsaj zdelo se je tako.

S svojo samozavestno španščino sem odgovorila »Gigion«. Moj odgovor je na drugi strani pospremil začuden pogled. V vsaki moji naslednji ponovitvi je bilo zaslediti manj samozavesti, vse dokler se ta ni povsem stresla po tleh. Končno pa se je na drugi strani le oglasil razumevajoč pogled, ki je za menoj ponovil, »aaaaa Hihon«.

____________________________

54

Konji. S terase, ki je bila istočasno tudi jedilnica, smo čez, na pašniku opazovali ogromnega bika, ki se je sprehajal med kravami. Tisti bik, ki se je takrat na tisti jasi spogledoval z menoj,

Vem, to ni konj niti bik.  Je pa najboljši približek, ki sem ga našla .

je v tistem trenutku postal dokaj brezzvezen. S Christino sva se prijetno zabavali, ko sva Coreya in enega od Poljakov hecali, če si upata prečkati pašnik.

Nekoliko bolj na moji levi (beri: desni) pa je bil še en pašnik. Ta je pripadal dvema črnima konjema. S kruhom, ki je ostal od večerje in z menoj, se je Christina odpravila na pašnik, pozdravit ta dva črna lepotca. Bo že držalo, da v sebi nosiš tisti magični šepet, ki ga živali prepoznajo ali pa ga tako kot jaz, pač ne. Christina ga zagotovo ima, saj je s tem magičnim šepetom in kruhom kaj hitro pridobila njuno zaupanje, meni pa je pričarala nepozabno izkušnjo in spomin.

Ne spomnim se priložnosti, ob kateri sem s Camino Family delila svoje presenečenje, da sem nedavno ugotovila, da v zadnjih petnajstih letih nimam spomina, ki bi v meni vzbudil nek nadvse prijeten občutek, v katerem nastopa katerakoli žival. Delila sem tudi to, da me je to spoznanje šokiralo in da mi ni pomagalo niti priporočilo (zdravilo) prijateljice, ki me je poslala v trgovino s čevlji božati kačo in krokodila. Razveselilo me je, da si je Christina zapomnila to zgodbo, še bolj pa sem vesela spomina, ki mi ga je podarila.

____________________________

55

Tišina, snemamo! Potem , ko sva s Christino šepetali konjem in ko je ura že zdavnaj prekoračila deseto uro, smo si mi trije še vedno šepetali zgodbe o svojem otroštvu. To so bile tri iskrene zgodbe treh otrok, ki so odrasle  v izjemne osebe, vsaka s svojim izjemnim in edinstvenim humorjem.

Ne malokrat pa na Caminu srečaš tudi izjemne Peregrine, ki imajo (nadnaravno) sposobnost, da zaspijo v ist trienutek, ko se uležejo. In ne potrebujejo več kot petnajst sekund, da brez kančka sočutja do drugih, že lahko glasno smrčijo. Morda se bo to komu zdelo neverjetno in fascinantno, iz prve roke lahko povem, da ni. Sploh, če si na drugi strani petnajstih sekund. Toda v vsaki še tako tečni zgodbi, se z dobro voljo, veliko humorja in nekaj avanturističnega duha, lahko najde zametke izvrstnega. Ne vem kdaj, niti ne vem od kod se je snela ta simpatična ideja. Dejstvo je, da je bila tukaj in zdaj.  Torej, zdaj ali nikoli!

Ta večer se je zgodilo že veliko lepih stvari, konji, zgodbe iz otroštva. Ma, je noč klicala po še. Hiša je bila že zdavnaj ovita v tiho simfonijo, ko smo se končno tudi mi odločili, da je ne bomo več motili s svojim šepetanjem. S Christino sva se še posebej potrudili, da je spanec Coreya ulovil pred nama, kar ravno ni bil nek strašen podvig. Kratkih petnajst sekund in akcija.

Tišina prosim, snemamo!!! Obstajala je sicer nevarnost, da se glavna zvezda zaradi neukrotljivega hihitanja zbudi, a se k sreči ni. Glavna oseba odgovorna za osvetlitev, Christina, je z rdečim snopom svetlobe osvetlila glavno zvezdo kratkega filma. Predno je prišel na vrsto kamerman, je bilo potrebno preveriti še zvok. Ko je bil zvok pravi, je stekla tudi kamera. Zaradi težkih smejalnih, pardon snemalnih, pogojev, je slika nekoliko nemirna. Zaradi vedno boljše akustike, pa je bilo potrebnih več ponovitev.

Tako, kot sta zvečer dve osebi hihitajoči zaspali, sta se zjutraj  tudi hihitajoči zbudili. Naši filmski zvezdi pa ni bilo jasno nič. Obljubili sva ji, da dobi unikatno darilo, ko bo seveda priložnost prava. Priložnost je prišla, navdušenje nad tem tako izvirnim darilom, pa se je očitno nekje izgubilo. Ali pa smo ga morda v celoti porabili med ustvarjanjem tega našega izvrstnega, filmskega prvenca?

_____________386,5 km_______________

Se ponovno beremo jutri!

Buon camino.