Camino dem Norte 100&1 zgodba / Llanes – San Esteban de Leces

06.07.2014

50

Ura geografije. Nov dan nas je pozdravil z deževnim jutrom, mi pa smo mu pozdrav vrnili z dnevom na off. Kot se za tak len dan spodobi, je zajtrk prišel na vrsto zgodaj dopoldan in kosilo zgodaj zvečer.

Razkošno, pozno kosilo, čigar sestavni del je seveda bila tudi tunina, smo zaključili tako, da smo leno obsedeli za mizo. Tako smo za mizo obsedele štiri države, štiri različne navade radovednost pa je počasi začela prevzemati vajeti v svoje roke.  Ker je bilo ravno po kosilu, so prve dobile besedo brbončice. Sledila je ura risanja, ko smo na zemljevid narisali vsak svojo deželo in jo pobarvali z vsemi lepimi stvarmi, ki jih krasijo. Vsak nov odgovor pa je prinesel s seboj tudi novo vprašanje. Vprašanja in odgovori pa niso razkrivali samo naših dežel, razkrivali so tudi nas.

»Kakšno je bilo tvoje otroštvo?, Kakšen si bil, ko si bil majhen?, Koliko si še podoben tistemu malemu otroku?«. To zadnje vprašanje me je začelo zasledovati kot melodija v glavi, ki se je ne moreš znebiti.

___________________________

07.07.2014

35,3 km

51

Llanes – San Esteban de Leces

Posvet ob vrčku sorbese. Dnevu, ki je sledil smo, namenili pot dolgo 30 km, do obmorskega kraja Ribadesella. Tudi prispeli smo do tja ob uri, ki bi nam še dovolila pognati kri po žilah v mrzlem morju in pregreti kosti na peščeni plaži.

Začetek tega dne ali pa bolje napisano dopoldan tega dne, mi je ostal v spominu po turobnem vremenu, da smo ob drugi pavzi izgubili Urliko, da sem ugotovila, da je moja spominska kartica, na kateri so bile shranjene vse fotografije posnete do tistega dne, ostala na nočni omarici v prenočišču, kjer smo prespali prejšnji dve noči, in da je gospodična iz Venezuele preživela. Ozračje med družinskimi člani pa je prvič postalo v znamenju žuljev in ostalih tegob, ki so jih zraven prinesli prehojeni in neprehojeni kilometri.

Sicer pa smo se tisto noč namenili prespati  v hostlu na plaži. Zato nas, kljub zgodnjemu prispetju, napis na vratih ni presenetil. Po priporočilu smo svojo srečo poizkusili v hotelu, nekoliko višje na ulici. Skoraj na ulici nas je, kot jastreb svoj plen, čakal lastnik hotela in nas s svojim arogantnim glasom v pozdrav vprašal iz katerih držav prihajamo. Kot da v njegovem hotelu ni dobrodošel vsak.

Njegov odnos je bil povod, da smo še malo višje na tej isti ulici, ob vrčku sorbese naredili posvet. Preučili smo pluse in minuse, še malo razmislili ter se nato, ponosni na svojo odločitev, z dvignjeno glavo in z nasmeškom na ustih odpravili mimo njega, na novih  pet in nekaj kilometrov.

____________________________

52

Izgubljene fotografije. Večina fotk z izgubljene kartice je bila uspešno prenesena v dropbox. Izgubile so se samo fotografije z meni najljubšega dela poti. Morda je tako celo prav. Slike, ki so se ohranile v moji glavi, bodo tako ostale enako barvite, če ne bodo morda z leti celo pridobile kakšen močnejši odtenek.

Vsekakor nisem tako razmišljala, ko se mi je to zgodilo. Četudi sem načeloma to izgubo sprejela dokaj dobro, je vseeno bil en mali črv, ki je najedal od znotraj. In ob tretji pavzi, na stopnicah neke cerkvice, sem šla v akcijo. Corey mi je posodil svoj španski telefon, jaz pa sem začela klicariti vse španske številke iz pred prejšnjega večera. V takih trenutkih se po potrebi potrudiš govoriti tudi špansko. Sicer že vnaprej veš, da se ne boš nič zmenil, ampak velja že to, da si dal od sebe vse moči. Na eni od klicanih številk pa me je iz druge strani »žice« presenetil pozdrav v angleščini: »Nataša, si to ti?«. Bila je gospodična iz Venezuele. Ko sta Christina in Corey ugotovila s kom govorim, smo se tisti dan prvič zasmejali in nasmejali od srca. Kakorkoli že,  vsi trije smo bili veseli, da je tudi ona bila slišati dobre volje in je tistikrat našla pot »domov«.

Dodatnih 5,3 km, ki smo jih naredili, pa mi je prineslo še zadnji poizkus, da se izgubljene slike vrnejo. V albergu me je razveselilo nekaj znanih obrazov. Med njimi tudi špansko govoreča Peregrina iz čisto prvega dne.

Kartica je ostala za vedno izgubljena. In kadar se mi zgodi, da me zdaj doma gloda kakšen mali črv, zaprem oči in začnem prelistavati izgubljene slike posnete na vrhu pečine. In zgodi se prava mala čarovnija. Tudi ta mali črv se ustavi in uživa v vseh pogledih, šepetu vetra, barvah… Uživa tudi še potem, ko je album že zdavnaj pospravljen in na varnem počiva na svoji knjižni polici.

___________360,3 km_________________