Camino del Norte 100&1 zgodba / Santillana del Mar – Comillas

03.07.2014

23 km

38

Plaža. Kljub ne preveč zgodnjemu začetku novega dne, je bil prihod v mesto »Drakul«  ob zgledni in za Peregrina primerni uri. Vendar, da ne bo pomote, zgolj in čisto samo prihod v mesto, ki smo si ga zamislili tako, da nas je pot vodila po plaži. To pa je za zadnjih deset ali več metrov pomenilo prebijanje in predvsem pobijanje po ostrih skalah, ki so nas na koncu le privedle do željenega cilja. In še več. Pripeljale so nas do prijetnega poletnega vetriča, ki se je, tako kot mi, ujel na terasi plažne restavracije.

Od ene clare in nekaj malega hrane še nihče ni ostal brez postelje. Od ene clare, nekaj malega hrane, še nekaj clar pa nekaj vermutu podobnega ter verjetno še kakšni hrani…. Morda pa je ta druga hrana samo spomin na obloženo sosednjo mizo. Ni pomembno. To so zgolj domnevni razlogi za napis, ki nas je počakal na vratih. Nihče se ni pretirano obremenjeval kaj bo. Sonce, dobra volja in predvsem dovolj tekočine so nam razvozlali jezike. In tako so se počasi začele razkrivati naše zgodbe in naš Camino prepletati.

S plaže nas je okoli sedme ure zvečer ponovno rešila Annett, ki nam je pokazala pot do albergua, na katerem je seveda že nekaj časa visel napis »COMPLETO«.

____________________________

39

Completo. Naš glavni sponzor, zaščitni znak in predvsem zvesti spremljevalec. Imel je svoje slabosti, pa kdo jih nima. Vendar smo mu v prid šteli vse tisto, kar se brez njega ne bi nikoli zgodilo. Napis je v resnici vsakič znova poskrbel za novo dogodivščino. Brez njega ne bi bilo večerje na plaži, kdo ve koliko nenačrtovanih kilometrov, izkušnje s konji…

____________________________

40

Ljubimca in njegova žena. V bistvu še danes ne vem, zakaj sem se zares začela učiti numerologijo. Tisti, ki numerologijo malo bolje poznate, veste, da se v številkah skriva marsikaj. Tudi vezi, ki presegajo naš spomin in so zapisane daleč v naši preteklosti.

Doma sem se odločila, da na Caminu ne želim vedeti, s katerimi števili si bom delila pot, zato se nisem srečala s prav mnogimi. Pa je kljub temu vetrič, ujet na terasi restavracije, prinesel tudi te. Ko so številke enkrat tu, se te hote ali ne, kaj hitro seštejejo med seboj. Tokrat sem se jih razveselila. Pomagale so mi razumeti zmedo, ki se je nepovabljena naselila v meni, pomagale so se mi sprostiti in uživati v vsem, kar mi je Camino namenil.

Gospa Usoda in Gospodična Karma sta si takrat na terasi podali roko. Moja domišljija pa se je začela poigravati in loviti davno pozabljene spomine, ki pa jih morda, v resnici sploh nikoli ni bilo.

___________300 km________________

Živel 1. maj!