Camino del norte 100&1 zgodba / Ribadeo - Gontan

17.07.2014

27,5 km

72

Ribadeo – Lourenza

In še enkrat od začetka. Vsi so že zdavnaj odšli, čas je bil, da se končno tudi jaz spravim nazaj v pohodne čevlje. In tako sem po dveh dneh, v nov dan uspela zakorakati za odtenek bolj zgodaj kot zadnjih trinajst juter. Za nagrado sem dobila igro jutranjih
meglic in še zadnji začetek na tem Caminu.

Po sedmih kilometrih se je na obzorju načarala prva jutranja kava. In, ker sem seveda prišla iz napačne smeri me je za dobro jutro pozdravilo prijetno presenečenjem. Iz albergua, skritega za barom, je na plano stopil Dario. V zbirki najdenih obrazov je manjkal le še on. Vesela drug drugega sva se pozdravila in na hitro prelistala dogodke od zadnjega srečanja, do danes. Jaz sem odhitela na kavo, on in njegova punca Simon, ki se mu je pridružila za zadnjih dvesto kilometrov pa sta se odpravila v nov dan. Vsi pa smo si za zaključek dne izbrali mesto Lourenza.

____________________________

73

Vijuganje. Zaradi znanih razlogov sem se odločila za striktno sledenje vsaki izmed opaženih puščic ali školjk. In zdelo se mi je, da mi gre tokrat res odlično od nog. Puščice so večkrat prekrižale pot Darju in Simon. Včasih sem ju dohitela in prehitela iz leve, drugič spet iz desne strani ona dva pa sta vse skozi hodila samo naravnost. 

Kljub vijuganju sem uspela do kraja, kjer si je večina privoščila kosilo, priti pred njima. Ni trajalo prav dolgo, da sta se nam pridružila. Tako so se počasi začeli mešati novi obrazi s starimi. Dario pa mi je ob prihodu ponovno zastavil čudno vprašanje, » Pa kje si se ponovno izgubljala, vedno si prišla iz neke druge smeri?«. Jaz sem sicer upala, da bo ta malenkost ostala neopažena pa je le bila preveč očitna.

Posedanja s peregrini običajno ne prinese samo oddiha nogam in polnega želodca, vedno postrežejo tudi s kakšno uporabno informacijo. Kljub temu, da bi povsem sedlo še malo od lenariti, je vijuganje klicalo po nadaljevanju. V kraju, v katerega smo bili vsi namenjeni, naj bi bilo v albergu zelo malo ležiš, peregrinov pa bojda veliko na poti.

____________________________

74

Na čakalni listi. Presenetljivo zgoden prihod v albergue je pomenil, da sem se na čakalno listo vpisala med prvimi. Ne ugodna ura, ko si za prosto posteljo prepozen, za nadomestno prezgoden. Da bi vsaj lahko kaj pojedla a je bila vsebina shrambe v nahrbtniku povsem neuporabna.

Kljub vsemu sem lahko opravila vsa peregrinska opravila, tuširanje, pranje, sušenje…. Po vseh obveznostih pa sem v družbi piškotov, pomaranče in nekaj ostalih peregrinov, ki smo čakali na pozno popoldne, posedala na soncu pred alberguem in opazovala dogajanje v mravljišču.

Čez nekaj časa je k meni pristopila španska peregrina, ki sem jo tisti dan prvič srečala, ko je sredi ceste čakala taksi, ker boleče noge niso hotele več po poti naprej. Prijazno mi je odstopila svojo posteljo. Odločila se je, da se bo pridružila prijateljicama, ki sta bili na čakalni listi napisani nekaj mest pred mano.

____________573,3 km________________

18.07.2014

75

Lorenza – Gontan

24 km

Dvakrat v isti strmi hrib. Moje jutro se je začelo še dovolj zgodaj, da me je lahko ujel

jutranji urok, a očitno povsem prepozno, da bi zjutraj lahko še kakemu peregrinu zaželela buon camino. Hrup, ki sem ga zaznavala v snu niso bile sanje, bili so peregrini, ki so se sredi noči odpravljali v nov dan.

Zaspano igranje sončnih žarkov z jutranjo meglico je povsem prevzelo mojo pozornost. Vse dokler se nisem povzpela visoko, previsoko nad njo. Ko sem se prebudila iz jutranjega sna, sem ugotovila, da pod betonsko konstrukcijo avtoceste ni nobenih rumenih puščic ali školjk. Ker si s smermi nisem ravno na TI, sem se odpravila nazaj v dolino, poiskat izgubljeno školjko. Ravno, ko so moja kolena začutila olajšanje ravnice pred seboj zagledam Peregrina. Njegov zagnan korak so ustavile moje besede, »Camino?«, »Si, si Camino…« je bil njegov odgovor. Zmedeno na pol v angleščini, na pol v španščini sem mu skušala razložiti, da na vrhu ni nobenih puščic, ko zagledam še tri Peregrine.

Skupaj z njimi sem ponovno zagrizla v tisti isti strmi breg. Tudi pri drugem vzponu nas niso pozdravile ne puščice ne školjke. Je pa res, da se je izgubiti v družbi in s Peregrini, ki vejo v kateri smeri je prva kava, veliko bolj prijetno. In tako smo za nekaj časa postali drug drugemu del Camina.

____________________________

76

Brezdomstvo. Peregrini kot jaz, ki smo hodili sami ali tisti po dva smo se ujeli v vrtinec dveh velikih skupin. Dvanajstih Francozov in devetih Poljakov, ki so vstajali sredi noči, da so lahko zasedli tistih nekaj postelj v albergu. Jaz / mi pa smo že drugi dan zapovrstjo čakali na usmiljenje.

Že na ulici nas je pozdravil g. Hospiteljer, da nam postreže z novico, ki smo jo tako ali tako že vedeli. Napotili smo se po ulici naprej, kjer naj bi bil penzion prijazen Peregrinom in naj bi imeli še nekaj prostih postelj. In res je bilo. Na voljo je bila ravno še ena soba z desetimi ležišči. Ravno dovolj za nas štiri brezdomce. O gostoljubnosti, ki naj bi jo tudi našli v tem penzionu pa smo imeli priložnost razpravljati ob prenekateri sorbesi, medtem ko smo čakali, da mimo prikoraka še šest brezdomcev, ki bi bili pripravljeni deliti sobo z nami.

Ob vsaki novi sorbesi so mi morali še enkrat pojasniti zakaj čakamo še šest Peregrinov, če smo ja pripravljeni plačati za sobo in ne posteljo. Iz tega se je razvila filozofska razprava in se formirala nadvse prijetna nova skupina sestavljena iz devetih Špancev in mene.

___________617,3 km_________________

Do jutri!