Camino del Norte 100&1 zgodba / Vilalba-Baamonde

20.07.2014

21,3 km

79

Začetek konca. Prejšnji večer se je zaključil dokaj pozno, Španci so si po večerji, v albergu za lahko noč pripovedovali šale. Kljub temu, da nisem mogla sodelovati in nisem dobesedno razumela vsake izgovorjene besede, skoraj nobene, so le govorili v različnih dialektih, sem uživala in se zabavala z njimi. Prišla sem do spoznanja, kako vsi delujemo po enakih principih. To večerno druženje je bilo podobno, kot če bi v tem krogu sedeli ljudje iz različnih regij Slovenije ali morda celo bivše Juge. Katalonci so govorili šale o Baskih, Baski o Andaluzijcih in tako…

Zjutraj sem se zbudila v dan z datumom dvajseti julij. Dan zaradi katerega so padli v vodo vsi načrti in se na mojih nogah bohotili žulji. Dan, ko se mi je na Caminu končno pridružila Katra. Dan, ki se je začel kot sodni dan, z neba je namreč vlivalo, kot da se nima namena nikoli več ustaviti. Vreme pa ni eden od razlogov zaradi katerega bi ti dovolili ostati dodaten dan v albergu, zato ni bilo druge kot, da stopim pod deroč slap in upam, da bo čez dober kilometer in pol kaj odprtega za prvo jutranjo kavo in zajtrk.

Juhej kava! Našla sem jo v enem od lokalov, ki je bil očitno odprt še od včeraj ali pa sem dobila tak občutek, ker so bili gostje videti precej včerajšnji. Sploh pa je to čisto nepomemben podatek, pomembno je, da so imeli kavo in  zajtrk. Še bolj pomembno je to, da je, medtem ko sem zajtrkovala, nehalo deževati!!!

____________________________

80

Lep dan. Za blatnimi cestami se je skrival lep dan. Sonce se je vsake toliko pokazalo izza oblakov, da je na kuliso narisalo slike, ki so ustavljale korak. Hodila sem sama, s telefonom na dosegu roke, da sem lahko brez časovnega zamika odgovarjala na sporočila od Katre in spremljala njeno premikanje po zemljevidu Španije.

Na vsake toliko me je prehitel kakšen član španske družine ali obratno. Na vrsto je prišel čas za nov postanek. Na čajanki smo se dobile Jessica, Pilar, Julija in njena hčerka ali pa morda Julija in njena mama. Tokrat se nam ni mudilo nikamor. Etapa je merila le borih enaindvajset kilometrov in alberg je štel devetdeset ležišč.

V vas Baamonde, ki sem jo preimenovala v Abonde in še malo kasneje v Abondend, sem prispela pozno dopoldan. Vas, je ob vstopu ponujala občutek, da so jo vsi zapustili. Je pa zato alberge ponujal še ogromno praznih ležišč. Končno se lahko, ponovno po petstooseminsedemdesetih kilometrih, pohvalim, da sem v alberg prispela med prvimi, in da sem celo lahko rezervirala ležišče za Katro. 

Med tem, ko sem se jaz prepuščala ležernosti, ki jo je ponujalo mesto Abondend pa je Katra doživljala svojo prvo Camino avanturo. Pozno popoldne se nam je pridružila, tako kot še kar nekaj drugih, novih Peregrinov, še ravno pravi čas za pozno popoldansko sorbeso in pozno večerni Galicijski obred.

____________________________

81

Dilema. V albergu so imeli lep, zelen vrt na katerem smo lenarili in se zabavali ob vragolijah, ki sta jih počeli triletnica in njena mlajša sestra, ki sta v spremstvu svojih staršev in psa ravno tako hodili oz. se vozili po Caminu. Edina moteča stvar je bila dilema kaj narediti naslednji dan.

Alberge v katerem smo bili se je počasi a vztrajno polnil in ni bilo nobenega dvoma, da se bo zapolnil do zadnjega ležišča. Naslednji dan pa smo imeli na voljo etapo dolgo petnajst kilometrov in alberge z osemindvajsetimi ležišči ali pa etapo dolgo štirideset kilometrov in oseminšestdeset ležišč. Niti prva niti druga opcija nista bili kdo ve kaj mikavni. Pri prvi bi bilo treba vstati sredi noči in potem cel dan ždeti v kraju kjer ni ničesar. Ali pa Katro za prvi dan poslati na pot dolgo štirideset kilometrov? Sicer sem prepričana, da ona bi jih z lahkoto zmogla, samo moj spomin na zadnjih štirideset je v mojih nogah sprožil slab odziv.

Dilemo je rešila Jessica. V njenem vodniku je namreč pisalo, da so ravno v času, ko je nastajal ta / tisti vodnik odpirali nov privatni alberge.  Ta naj bi bil v kraju Roxica, ki je pet in nekaj kilometrov naprej od kraja Miraz. Sprejemali so tudi rezervacije preko telefonu in niso govorili angleško.

Druženje s špansko družino je prineslo nekaj novega besednega zaklada v mojo špansko, jezikovno zakladnico, zato sem jih pogumno poklicala. Z nekaj Julijine asistence sem nama s Katro rezervirala ležišče v albergu Roxica. Ponosna na sebe, kot že dolgo ne, zaradi tega herojskega dejanja, sem zaključila pogovor vsa nasmejana. Pogledi obrnjeni v mene, so vprašali, »Imaš prenočišče?«, moj odgovor je bil, »Ne vem, je nisem nič razumela!«. Sprašujete se verjetno zakaj nisem prosila za pomoč nekoga, od mojih daljnih, španskih sorodnikov? Na to vprašanje se mi v glavi poraja samo en odgovor, ne vem (spet).

____________________________

Prigod iz tega zapuščenega mesta še ni konec,

kaj je sledilo lahko preberete jutri.