Camino del Norte 100&1 zgodba / Ribadeo

16./17.7.2014

69

Camino gre naprej. Teh tristo sedeminpetdeset  kilometrov se je v meni zarisalo kot tatoo Feniksa. Vsakič, ko pozabim, da je vse mogoče, se dvigne iz pepela in me spomni, da se je enkrat na Caminu zgodilo nekaj neponovljivega.

Vedela sem, da so pred mano nove dogodivščine, z novimi prijetnimi presenečenji. Do takrat sem se tudi že naučila, da Camino vedno poskrbi za prava srečanja in prave dogodke. Vse ob pravem trenutku. Zato sem se veselila, da bomo ponovno stopila na pot in tako začela zadnjo etapo tega dejanja. Radovednost in želja po novem sta že zaokrožili po ožilju in ni bilo potrebno prav dolgo čakati, da sta našli svoj prvi cilj.

____________________________

70

Ponovno snidenje. Lepo je, ko se te ljudje razveselijo in lepo je, ko se ti razveseliš njih. Po jutru poslavljanja od vsega mogočega, zapletenem dopoldanskem odklepanju mojega blog računa in po dolgem času spet pisanju le tega, me je popoldanska zmedenost pripeljala v ulico presenečenj.

Moje flip-flopke so klicale po tem, da si malo pretegnem noge. In kaj bi drugega kot ubogala. In čisto mimogrede, pridelale so mi nov žulj. Včasih sem vesela, da sta moja desna in leva obrnjeni na glavo. Razveseliti me zna tudi to, da si včasih kar tako malo, sredi koraka, premislim. To so trenutki, ki so morda navzven videti nekoliko zmedeni, v resnici pa mi nemalokrat prinesejo prav prijetne ljudi in lepe stvari.

Tudi v tistem popoldnevu koraki niso ubogali mojih misli in so zavili v povsem nepravo ulico. Naravnost v smeri mojih, izgubljenih Camino prijateljev. Popoldanska sorbesa je tako minila v družbi nasmejanih Peregrinov iz prvih dni tega Camina, jutranja otožnost pa je drsela med spomin.

____________________________

71

Čas za temeljito prevetritev načrta. Ribadeo je tiso mesto v katerem bi se morali s Katro srečati dvajsetega julija. V Credencialu pa se je datum pod žig podpisal s štirinajstim julijem. Zgolj skromnih šest dni prezgodaj. Ravno tistih odvečnih šest dni, ki mi je, med drugim, delalo žulje na nogah. Pomagala ni niti zvita noga. Pa tako dobro mi je kazalo s tistima dvema dnevoma počitka v Bilbau.

Priznam, da sem se nekoliko sprostila glede stresa okoli teh pompoznih šestih dni, v trenutku, ko sem se zavestno odločila, da bom svoj Camino do Ribadeira delila s Christino in Coreyem. Ta moja »zategnjenost« s slepim sledenjem načrtu se je v tistem trenutku nekoliko razrahljala.

Sicer sem računala, da bo vstop v pokrajino Galicijo prinesel s seboj nekaj več sončnih žarkov, vsaj za čas mojega bivanja v Ribadeu. Predvsem zato, da bi me pospremili na eno najlepših plaž na tem delu Španije. Ker jih ni bilo dovolj, se bo treba ob priliki vrniti. Zmanjkalo jih je ravno toliko, da sem imela čas splesti nov načrt. Ta se je glasil, da se bova s Katro srečali dvajsetega julija v mestu Baamonde. V načrt se je vtihotapila tudi kurja polt, ki je napovedovala skorajšnji začetek konca. Santiago de Compostela je bil oddaljen le še skromnih sto dvaindevetdeset kilometrov.

___________545,8 km_________________

Spočiti in željni novih korakov

se jutri ponovno odpravimo na pot.